Nekatere izkušnje se zapišejo globoko v spomin. Kot brazda, ki je ne zabriše ne čas ne vsakodnevni vrvež. Ti štirje dnevi so bili točno taki –
največji korak izven cone udobja, preizkušnja zaupanja in mehkih kolen.
Nikoli si nisem mislila, da se v meni skriva tolikšna avanturistka – da bom vse svoje imetje spravila v 30-litrski nahrbtnik, ga privezala na zadnji del motorja in se podala na 350 kilometrov dolgo krožno pot skozi severni Vietnam.
Največji izziv ni bila dolžina poti ali ovinki, ki so se včasih zdeli kot izklesani za adrenalinske navdušence.
Ne, pravi izziv je bil prepustiti se.
Zaupati neznanemu, se udobno nasloniti na motor, za hrbet lokalnemu vozniku, ki naj bi bil izkušen, čeprav tega nikoli zares ne veš. Med vožnjo po cestah, ki so bolj spominjale na poti za gorske koze, sem se večkrat ujela v tiho hvaležnost. Hvaležnost za čas v katerem živimo, naravo, ki nas obdaja, nenazadnje tudi varnost, ki mi jo je nudil neznanec.
Ves čas so zraven nas bili lokalni vodniki, preprosti ljudje, ki so bolj redko znali angleško.
In ravno v tem je bila čarovnija – kako močna vez se lahko splete med ljudmi, tudi če z njimi ne spregovoriš niti ene besede.
Dovolj je bil zasmehljiv pogled ko sem ob požirku "vesele vode" (lokalnega zvarka žganja) namrgodila obraz.
Vsak dan je prinesel novo pot – skozi skalnata pobočja, mimo riževih teras, po vijugastih cestah, ki so vodile v majhne, pristne vasice.
Tam, kjer življenje teče počasneje in kjer vsak korak razkriva zgodbo skromnosti in iznajdljivosti.
Severni Vietnam ni le čaroben zaradi pokrajine, temveč zaradi ljudi, ki tam živijo. Drobne, a močne figure, ki s trudom obdelujejo polja, a si kljub napornemu delu vzamejo trenutek za igro kart, za nasmeh, za prijazno besedo.
Na vsakem potovanju iščem prav to – stik s pristnostjo. Daleč od turističnih pasti, ki v Vietnam sicer prinašajo razvoj, a hkrati brišejo tisto neokrnjenost, ki destinaciji vdihuje dušo. Ljudje tukaj ostajajo rahlo zadržani do tujcev, a ko jim nameniš svoj čas in pokažeš iskreno dostopnost, se pred teboj razprejo v toplih vietnamskih barvah.
Vse do meje s Kitajsko smo drveli skozi dih jemajoče razglede, ki so me napolnili s spokojnostjo. In ko smo se po štirih dneh vrnili nazaj v turistični Hanoi, je bilo v meni nekaj novega – tihi občutek, da sem doživela nekaj neprecenljivega.
Želela sem si, da bi trenutki vetra v obraz, meglenih vrhov, srčnih otrok, ki so tekli ob cesti trajali večno.
Morda se pravo spoznanje o življenju skriva prav v teh trenutkih. V hvaležnosti za priložnost videti svet iz druge perspektive – tiste, ki nam ni odtujena, kot nam je na zahodu odtujen pristni medčloveški odnos.
In ko se ozrem nazaj, vem: teh štirih dni ne bom nikoli pozabila.
Comments