Ne moreš imeti vsega

Hoi An – mestece, ki te posrka vase kot pripoved, prepletena z vplivi številnih kultur.

Sprehod skozi staro mestno jedro je kot listanje po časovni niti zgodovine, kjer vsaka ulica pripoveduje svojo zgodbo.

Hiše z rumenimi fasadami in francoskimi balkoni kot izrezane iz kakšnega slikovitega francoskega mesteca, so s senco zgodovine Francoske Indokine, še danes zaznavne – če ne v arhitekturi, pa zagotovo v skodelici kave s kondenziranim mlekom, ki za koga v teh časih še preveč omamno diši po kolonialni preteklosti.

Vendar Hoi An ni le francoski.

Kitajski vpliv je vtkan v starodavne trgovske hiše, dvignjene lesene konstrukcije pa dihajo z mestom, in hrepenijo v rdečih laternah, ki v večernem mraku prižigajo pravljično vzdušje. Pagode in skupnostne hiše, kjer so se nekoč zbirali kitajski trgovci, danes stojijo kot opomin, da je bilo to pristanišče nekoč središče globalne trgovine.

Tudi Japonci so si v času razcveta Hoi Ana obetali bogastvo, svoje ime pa so v arhitekturni DNK mesta zapisali z ikoničnim pokritim mostom, ki še danes simbolično povezuje japonsko in kitajsko četrt. Mesto je kot mozaik kultur, kjer se vzhod sreča z zahodom, zgodovina z modernim svetom, pristno s turističnim.

V soju lantern, ki Hoi Anu dajejo skoraj nadrealistično romantičen pridih, se zdi, da se je čas ustavil.

A pod površjem – v pogovorih z domačini, v naglici trgovcev, dokazovaju uličnih krojačev, v pogajanjih na tržnicah – je jasno, da je mesto močno usmerjeno v turizem. Vietnam kot celota noče postati odvisen le od popotnikov, zato vztraja pri kmetijstvu in tekstilni industriji, a v nasprotju z Hoi Anom, ki si je svojo prihodnost skoraj v celoti zgradil na lepoti svoje preteklosti.

Mesto, zaščiteno pod UNESCO-m, nosi duh številnih tujih stoletij, a morda mu prav zaradi tega manjka nekaj tiste prvinske pristnosti, ki jo najdeš v bolj skritih kotičkih Vietnama. Ko sem to omenila domačinu, prodajalcu na vogalu, se je le nasmehnil in skomignil: